upiram se slovenskemu kulturnemu modelu!

to je dežela lenih ljudi, kjer (če bi lahko), naraje nihče ne bi nič počel. apatičnost. poleg tega pa to “vrtičkanje”, v stilu, ko pogledamo na sosedovo lepo travo rečemo: “ah, saj mu bo itak uvenela”, (seveda, če ne drugače bomo sami poskrbeli za to!). torej, ali je res potrebno metati polena vsem pod noge? ali je nujna neka netolerantnost? zagrenjenost? slovenskost? se ne moremo preprosto odpovedat slovenskosti v katero smo bili rojeni? ne vem kje sem na zadnje videla lep stavek: “odhod v tujino je nujen za razumevanje svoje lastne družbe”…

no, ostala sem pri polenih: ali je treba res vse skritizirat, dejansko beri: opravljat vsakega, ki stopi iz anonimnosti v “javnost”? ali popvprečnemu slovencu pomeni izpostavljanje nekaj ekstremno slabega? zakaj so slabe stvari najprej opazne? oziroma zakaj tudi če ti je nekaj všeč, najprej poveš kaj te moti?

in da ne pozabimo na ivana cankarja, seveda! po drugi strani čeprav vse skritiziramo, pa lepo ubogamo. cankarjev slovenski kulturni profil se v svojem jedru skorajda ni spremenil. glede na to da nas je ogromno (ok, ta beseda je pretirana glede na to, da je slovencev borih 2 milijončka), ki se ne strinjamo s sedanjo politiko - zakaj se nič ne spremeni? oziroma, zakaj so španci in francozi tako daleč od nas s svojimi protesti, in zakaj pa ne: francoskimi sežiganji? nas je res zajela apatija, ali le že vse preveč stari kompleks majhnosti?

upiram se slovenskosti.

včeraj zvečer, medtem ko sem ležala v postelji in čakala na spanec, sem premišljevala o življenju. tako sem dala čez vse možne teorije o tem, kaj o človeku pove to pa to, kaj lahko iz tega sklepamo; potem še o tem, zakaj ne bi bilo tako in tako, oziroma ali ne bi bilo bolje tako pa tako ter zakaj nihče nič ne naredi da bi bilo tako pa tako in bla bla bla še naprej. in v enem trenutku sem pomislila, da to počnem konstantno. v glavi imam milijon teorij (na zadnje mi je prijateljica svetovala naj odprem s.p., kjer bom ljudem govorila svoje teorije…verjetno bi bili to ljudje, ki se v življenju resnično dolgočasijo), torej v glavi vse obdelam petkrat iz vsake smeri…in ali ni noro, da raje vsak dan teoretiziram, kot pa da bi kaj dejansko naredila?

no, tu sem.